Vse dalj časa trajajoče bolezni, predvsem pa kronične in avtoimunske, precej vplivajo na kvaliteto življenja ter na naše psihično počutje. Že dolgo je znano, da obstajajo določene povezave med psihičnim in fizičnim doživljanjem in posledično tudi med težavami, oziroma obolenji na teh dveh področjih. Sočasno pojavljanje fizičnih in psihičnih bolezni je precej pogosto. Novejše svetovne raziskave poročajo v prid celostne obravnave (fizičnega in psihičnega vidika zdravljenja) bolnikov s kroničnimi in avtoimunskimi boleznimi. Integrirane obravnave, ki zajemajo strokovno pomoč na fizičnem in psihičnem nivoju, povečujejo učinek zdravljenja na obeh nivojih, omogočajo bolj individualen pristop, zmanjšujejo stigmatizacijo in povečujejo dostop do psihološke oskrbe bolnikov. Raziskave pa dokazujejo tudi učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov pri obravnavi avtoimunskih bolezni (npr. https://www.karger.com/Article/Abstract/276370  https://link.springer.com/article/10.1007/s10865-009-9235-2 https://europepmc.org/article/med/18214212 https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1300/J015v23n01_01).

Psihoterapija, zdravljenje psiholoških težav preko pogovora in psiholoških tehnik, s ciljem odpravljanja ali zmanjševanja določenih simptomov in izboljšanja kvalitete življenja, lahko pri lajšanju težav avtoimunskih boleznih pripomore na več načinov. Psihoterapevtsko obravnava vam lahko ponudi:

Pomoč pri sprejemanju bolezni

Postavitev diagnoze kronične ali avtoimunske bolezni navadno povzroči šok, kateremu lahko sledi obdobje, ko se z diagnozo ne moremo sprijazniti, kar je povsem normalno. Vsak posameznik novo nastalo situacijo sicer doživlja individualno, večina pa svoje notranje doživljanje opiše skoz faze žalovanja: šok ali zanikanje (ko izvemo za diagnozo, si skušamo prigovarjati, da ni res), jeza (pogosto usmerjena na zdravnike ali nase, npr. v obliki samoobtožb, da nismo storili dovolj za svoje zdravje), pogajanje (prepričujemo se, da bi se lahko bilo drugače, iščemo druga mnenja, različne oblike zdravljenja ipd.), žalost in nemoč (ta faza je lahko dolgotrajna, v njej pa obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije) ter sprejemanje (sprijaznjenost z boleznijo, ki v določeni meri zaključi žalovanje, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni, začne se postopno prilagajanje na novo situacijo in način življenja z boleznijo).

Pomoč pri predelovanju čustev

Vsako fizično bolezen spremlja bolj ali manj intenzivno čustveno doživljanje. Pri avtoimunskih boleznih se pogosto pojavijo močni občutki nemoči, saj bi si radi pomagali, izboljšali situacijo, vendar pa ti poskusi včasih spodletijo ali pa se po obdobju remisije, bolezen spet poslabša. Povsem normalno in običajno je, da bolezen spremljajo močna neprijetna čustva (npr. žalost, strah, jeza, sram, krivda…), s psihoterapevtsko pomočjo pa se jih naučimo prepoznati in izraziti na primeren način. Potlačevanje neprijetnih občutkov namreč še poveča stisko.

Pomoč pri soočanju z fizičnimi simptomi bolezni

Nekatere avtoimunske bolezni lahko povzročijo močno fizično bolečino ali pa simptomatiko, katera nam zbuja nelagodje ali sram, katerega lahko predelate s pomočjo psihoterapevta. Fizično bolečino pa lahko pomagajo omiliti sprostitvene tehnike (npr. avtogeni trening, progresivna mišična relaksacija, tehnike dihanja…) ter vaje iz čuječnosti.

Opora ob prilagajanju na novo situacijo

Nekatere avtoimunske bolezni lahko povzročijo izrazite simptome, takšne, ki močno vplivajo na potek našega dne, zato je potrebno opustiti ali spremeniti stare navade in oblikovati nove, kar je lahko precej bolj stresno, če ob tem nimamo pomoči in opore.

Pomoč pri novem definiranju sebe

Vsaka izkušnja, sploh takšna kot je dolgotrajna bolezen, nas spremeni, čemur pa se pogosto upiramo. Psihoterapija nam pomaga sprejeti, kar je neizogibno, spoznati, kakšni smo bili, kakšni smo v sedanjosti ter kakšni želimo biti v prihodnosti ter oblikovati pot proti začrtanim ciljem.

Pomoč pri spopadanju s stresom

Bolezen prinese tudi povečano raven stresa. Na stres se naša telesa odzovejo na različne načine, izraža se tako na psihični, kot tudi na fizični ravni. Na telesni ravni ga pogosto zaznamo v obliki povečanega srčnega utripa, težav s prebavo, glavobolov, pogostega potenja, bolečinah v mišicah, ki so zaradi stresa napete. Na psihični ravni smo lahko razdražljivi, tesnobni, nemočni, doživljamo pogostejšo žalost ali jezo, občutek, da imamo »vsega dovolj«, izgubljamo veselje za dejavnosti, ki so nas sicer veselile, vse postaja pretežko… Pogoste so tudi težave s spanjem, izguba ali povečanje apetita in podobno. Marsikateri simptom, katerega pripisujemo telesni bolezni, je torej lahko simptom povišanega stresa ali pa povišan stres vpliva na povečanje simptomatike. S psihoterapevtsko pomočjo prepoznamo, kako občutimo stres ter ga z različnimi tehnikami zmanjšujemo.

Pomoč pri oblikovanju in vzdrževanju odnosov

Nekatere avtoimunske bolezni zaradi svoje simptomatike vplivajo na poslabšanje medosebnih odnosov ali povzročijo izogibanje socialnim stikom, kar še poveča osebno stisko obolelega. Psihoterapevt vam lahko pomaga pri raziskovanju dinamike obstoječih odnosov in spoznavanju vzrokov za težave v njih ter nas spremlja na poti ponovnega vzpostavljanja socialnih stikov.

Pomoč pri drugih težavah, ki so nastale kot posledica avtoimunske bolezni

Soočanje s težavami, ki so posledica avtoimunske bolezni ali pa so bile prisotne že prej (npr. depresija, anksioznost, napadi panike, izgorelost, postravmatska stresna motnja, fobije, motnje hranjenja, odvisnosti, osebnostne motnje, nepredelani vzorci in travme iz preteklosti in druge težave in stiske).

Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije